Imate vprašanje glede vašega premoženja ali česa podobnega? Potem vas najverjetneje zanima tako imenovana pogodba o preužitku? Ste že slišali za to? V nadaljevanju si bolj podrobno preberite, za kaj gre.
Pogodba o preužitku, podobno kot tako imenovana pogodba o dosmrtnem preživljanju, sodi v obligacijsko pravo. Pri obeh gre za pravni posel, ki ga skleneta dve živi osebi pogodbe. Pogodba o preužitku je pogodba, s katero posamezna oseba razpolaga s premoženjem, ki ga ima v tistem trenutku v lasti. Sprva ta pogodba ni bila zakonsko urejena, od leta 2001 dalje pa jo ureja Obligacijski zakonik. Gre za pogodbo odplačnega značaja, kar pomeni, da bo preužitkar zagotovo umrl, ni pa določeno, kdaj se bo to zgodilo. Če pogodba ni sklenjena v pisni obliki in v obliki notarskega zapisa, je nična. Stranka se v tej pogodbi obveže, da bo drugi stranki v zameno za preživljanje do smrti, dala premoženje.
Kakšna je torej razlika med pogodbo o preužitku in pogodbo o dosmrtnem preživljanju? Zgoraj navedene značilnosti veljajo tudi za pogodbo o preživljanju. Se pa pogodbi vseeno v določenih delih razlikujeta; ena ključnih razlik je v trenutku prenosa lastninske pravice na prevzemnika. Po pogodbi o preužitku prevzemnik postane lastnik premoženja v trenutku, ko je pogodba podpisana, po pogodbi o preživljanju, pa prevzemnik dobi lastninske pravice šele ob smrti preživljanca. Za veljavnost obeh pogodb pa je pomembno, da sta obe stranki ob podpisu prisebni in da gre za soglasno sklenjeno pogodbo. Ker soglasje dedičev za podpis ni potrebno, ti pogosto izpodbijajo pogodbo, ker so prikrajšani za nujne deleže.
Pogodba o preužitku je sklenjena s preužitkarjem, ki na prevzemnika prepiše premoženje in prevzemnikom, ki mu je dano premoženje. Po sklenjeni pogodbi ima prevzemnik do preužitkarja nekatere dolžnosti, ki se tičejo predvsem skrbi in nege preužitkarja do njegove smrti. Če prevzemnik premoženje proda, se obveznost preživljanja preužitkarja prenese na novega lastnika.