Včasih so motnje hranjenja dojemali kot nekaj čudnega, nenormalnega in predvsem kot nekaj, o čemer se ne govori. Vendar motnje hranjenja se širijo iz leta v leto in skoraj ni več človeka, ki ne bi poznal nekoga, ki se sooča s to zahrbtno boleznijo. Če grem nekaj let nazaj, recimo do mojega rojstva. Takrat so bile motnje hranjenja še redkost. O njih se ni govorilo in niti še ni bilo toliko poznano zdravljenje. Tisti, ki je to bolezen imel, pa je bil že skoraj gotovo obsojen na propad. Za ostalo množico je bil kot nek čudak in množica ga je zato odbila. Le kje bi potem lahko našel pomoč in se rešil te bolezni? Potem pa se je počasi začelo obdobje, ko je cel svet postal obseden z vitko, visoko postavo.

Tako kot so jo imele manekenke na modnih pistah in v revijah. Čedalje bolj je bila izpostavljena pomembnost vitkosti in motnje hranjenja so se začele širiti. Ko sem jaz prvič zbolela za anoreksijo, sem bila še v osnovni šoli. Takrat je že zagotovo v svetu obveljal ideal vitkosti in motnje hranjenja niso bile več taka redkost kor pred parimi leti. Pa vendar, mojo bolezen smo skrivali. Priznam – v prvi vrsti sem jo skrivala jaz. Mojim staršem sem ukazala, da nikakor ne smejo nikomur povedati o moji bolezni. Moje motnje hranjenja sem se dobesedno sramovala. Naivno sem upala, da starša res ne bosta o tem govorila naokoli in, da nihče niti ne bo sam opazil.

Seveda sta starša morala nekomu povedati, se nekomu zaupati. Bilo jima je težko in tudi pomoč sta iskala. Vsakemu človeku, ki sta se zaupala, sta si povečala možnosti, da najdeta rešitev zame. Pa tudi, da se izpovesta in bo lažje njima. In konec koncev ljudje so tudi sami opazili, saj motnje hranjenja res ne moreš skriti. Še posebno ne moreš skriti anoreksije. Po svetu hodiš nenormalno suh in brezvoljen – seveda drugi opazijo, da nekaj ni v redu s tabo.

Pa še vseeno, v tistem obdobju sem vedela samo še za eno punco, ki je imela težave s svojo samopodobo. Pa še pri njej te težave niso dosegle takšnih skrajnosti kot pri meni in zato ni nikoli imela nikakršnih težav z zdravniki. Ko sem prvič premagala anoreksijo, sem potem za nekaj časa pozabila na celotno zadevo z motnjami hranjenja in niti nisem imela za mar kaj se dogaja v svetu v zvezi s tem. Vendar, ko sem enkrat prišla na fakulteto in spet začela bresti v motnje hranjenja, sem opazila nekaj zanimivega. Nekaj presenetljivega. Okoli mene je bil cel kup presuhih punc in punc s slabo samopodobo. Kar naenkrat je bil svet zapolnjen s tem hudičem, ki se tako nesramno zasidra v človeku in mu življenje postavi na glavo in vanj pripelje kaos. Na srečo sem se pozdravila tudi svoje druge motnje hranjenja. Vendar zdaj, ko gledam z zdravimi očmi, še vedno vse okoli sebe vidim, da se je ta bolezen širi hitreje kot bi si kdo mislil. In zdi se mi, da se še ne bo nehala širiti.