V svetu računalništva poznamo več vrst gostovanja, eno izmed bolj novejših, katero se že kar nekaj časa uveljavlja in postaja izbira št.1 je VPS (ang. virtual private server). Glavni štos pri tem je v bistvu to, da ne potrebujemo za vsak “strežnik” imeti en fizični strežnik, vendar je VPS gostovanje takšno, da imamo lahko na enem fizičnem strežniku več navideznih strežnikov.

To se dobro predvsem zato, ker v večji večini sami fizični strežniki niso 100% izkoriščeni. VPS pa ta problem rešijo softwersko tako, da lahko na enem strežniku naredimo več navideznih strežnikov, ter vsakemu določimo koliko prostora na disku ima lahko, koliko spomina mu določimo, koliko procesorjev in procesorske moči itd…

Tako imamo lahko potem na enem fizičnem strežniku več strežnikov z različnimi specifikacijami.

Niso pa samo to prednosti VPS. Tretja prednost ki jo prinesejo je ta, da imajo lahko ti navidezni strežniki različne operacijske sisteme. Recimo, da je na fizičnem strežniku nek operacijski sistem, s katerim lahko ustvarjamo navidezne strežnike… Navidezni strežniki (VPS) pa imajo lahko recimo, eden ima Ubuntu Server, drugi Debian, tretji Windows Server 2008, ali pa čisto nekaj četrtega, recimo vaš lasten operacijski sistem.

Vendar to še ni vse. Če s strežnikom kaj ni v redu, da se počasi odziva ali kaj podobnega, lahko VPS brez komplikacij ponovno zaženemo, brez da bi s tem vplivali na delovanje ostalih strežnikov. Lahko takšen navidezni strežnik tudi (softwersko) uničimo, sesujemo, vendar bodo ostali še vedno delovali.

Pri VPS gostovanju je dobro tudi to, da ko kupujemo paket, oziroma si ga naročamo, smo lahko bolj fleksibilni. Lahko si točno določimo koliko česa želimo imeti, in večina ponudnikov ima svoje ponudbe narejene tudi tako, da se ob spreminjanju specifikacij VPS tudi spreminjajo cene. Tako lahko dobimo točno ceno, koliko nas bo takšen navidezni strežnik stal.